Naša zgodba

Prvotno je na mestu, kjer se danes reče Pr’ Gavedarjo, stala majhna hiša, z domačim imenom Pri Habjanu. Pr’ Gavedarjo pa se je reklo hiši v zgornjem delu vasi, v Zgornjem Korenu, kjer se danes reče Pri Jelinčiču, po priimku lastnikov, ki sedaj živijo v njej. Stari oče, Ivan Gregori, je razmeroma majhno kmetijo, ki je obsegala 5 ha obdelovalne zemlje, dopolnjeval z lesno trgovino, njeno osnovo pa je predstavljala žaga venecijanka v grabnu ob Potoku v zgornjem delu vasi, kjer je nekoč vodila cesta proti Koroški. Kako dobro je gospodaril, govori tudi podatek, da je bil v svetovni krizi, ki je okoli leta 1928 zajela tudi naše kraje, eden redkih, katerega trgovina je preživela.

Pred 1. svetovno vojno je Ivan Gregori kupil Habjanovo hišo. Ko so zidali novo hišo, stare niso podrli, ampak so jo enostavno vgradili v novo, veliko večjo. Zidarji so bili italijanski mojstri, ki so v našem koncu postavili še nekatere druge stavbe. Gradnja je solidna, iz opeke, zidovi v pritličju so debeli 60 cm, v 1. nadstropju pa 50 cm. Vsa okna in vrata so ročno delo, macesnova, delal jih je pa Hbinc.V hišo so zidarski mojstri vnesli svoj način gradnje, kar se vidi tudi po tem, da so v vseh prostorih 3m visoki stropi, streha pa je narejena brez čopa, ki je sicer značilen za stare stavbe v našem koncu. Hiša je bila dokončana leta 1913., novi lastniki pa so s seboj prinesli tudi svoje domače ime, Govedar.

Razpored prostorov v pritličju je tak, kot pri vseh starejših hišah v našem koncu. Skozi glavni vhod  pridemo v prostrano vežo, naravnost naprej pa je prehod na dvorišče. Levo pridemo iz veže v prostrano »hišo«, ki je nekakšna dnevna soba, naprej pa vrata vodijo v manjšo »kamro«, ki služi kot spalnica. Levo od prehoda na dvorišče so vrata v kuhinjo, katerih okno gleda na dvorišče: gospodar je imel s svojega stalnega sedeža pregled nad dogajanjem na dvorišču in je lahko takoj posredoval, če je bilo npr. z živino kaj narobe. Iz kuhinje se je nekoč kurilo krušno peč v »hiši«, v njej so pekli rženi kruh, saj pšenice v našem koncu nismo poznali. »Pekaja« je bila enkrat na teden, pri nas ob četrtkih. Kasneje so peč preuredili tako, da se jo kuri iz veže.

Ko stopimo v vežo, na desno vodijo vrata v »vežno kamro«, ki je bila prvotno stanovanjski prostor, kasneje pa je začela služiti kot večnamenska delavnica, predvsem mizarska, za potrebe domačega čebelarstva. Iz veže vodijo stopnice v prvo nadstropje, iz prehoda na dvorišče pa na desno pridemo v shrambo in v kopalnico, ki je bila narejena v začetku šestdesetih. Še dogodek, povezan s to delavnico. Ko se je leta 1952. pod težo snega podrlo sosedovo, Pečarjevo, gospodarsko poslopje, so bili uničeni ali poškodovani vsi kmetijski stroji, vključno z mlatilnico. Takrat je prišel mojster Nandek, ki je bil neverjetno spreten pri mizarskih, ali bilje rečeno pri kolarskih delih. Takrat je kar nekaj mesecev stanoval v delavnici in v njej popravljal stroje, ozirma njihove dele, in jih tudi popravil. Kar je bilo železnega, je pa vzel v roke Vinko Kržišnik, ki je takrat stanoval še pri Anžu, in tudi vse popravil.

Pa nazaj k opisu hiše. V zgornjem nadstopju je osrednji prostor, »zol«, od koder se pride v sobe in v »ta zgornjo« kuhinjo, ki je nad spodnjo. V eni od sob je zidna poslikava še od takrat, ko so hišo naredili. Poslikavo je naredil mojster Urbar, s »šablono«, material pa je t.i. »krida«, usedlina nekdanjega jezera, ki so jo kopali na rateških prodih.

Smisel tako velike veže, je povezan z načinom kmetovanja pri nas. Ko so žito avgusta poželi, so njivo preorali in vsejali repo. Ta je bila na njivi kolikor se je najdlje dalo, navadno do dne, ko je začel naletavati sneg. Tedaj so repo na hitro pulili in jo z vozovi vozili domov, v vežo. Ko je bila vsa doma, so jo začeli »trebiti«, odstranjevati zelenje in korenine. To so delali ob večerih in je bil to tudi družabni dogodek, podobno kot je bilo v drugih krajih ličkanje koruze. Spravljanje repe v klet je bilo enostavno: V veži je v zidu pri tleh narejena odprtina, ki vodi v štirioglato drčo, po kateri so vsipali repo v določen del kleti, rezerviran zanjo.

In zakaj tako velika hiša? Ivan Gregori je imel hči in štiri sinove. Hči in dva sinova so šli v Karlovec: Hči se je tamkaj poročila, sinova pa sta šla v šolo in kasneje tam tudi službovala. Doma je oče Ivan z ženo zasedal v pritličju hišo, kamro in kuhinjo, v vežni kamri pa je bil z družino sin Franc, ki je bil namenjen za naslednika na kmetiji. V prvem nadstropju je živel, v dveh sobah in kuhinji, sin Alojz z družino, ostali prostori pa so bili na razpolago ostalim trem otrokom, Ivani, Fricu in Andreju, kadar so prišli domov. Ko je leta 1937. oče Ivan, tedaj že vdovec, umrl, se je v glavne prostore v pritličju preselil sin Franc z družino, ki je imel tedaj že 3 otroke. Prevzel je kmetijo, lesno trgovino pa je prevzel njegov brat Alojz. Ker je bila kmetija premajhna za solidno preživljanje, je Franc s svojo ženo Marijo želel dopolnilno dejavnost v gostinstvu. Kupila sta pogorišče sredi vasi, kjer je leta 1937. pogorela gostilna Frcovc, in leta 1939. začela z gradnjo hotela Vitranc, ki sta ga izgotovila tik pred vojno. No, dogodki po vojni so se nizali tako, da sadov svojih žuljev nista nikdar užila. Sin Alojz je naredil hišo v Kranjski Gori in se nekaj let po vojni z družino odselil.

Hiša se je tako počasi praznila, tudi gospodar, ki je bil namenjen za nadaljevanje kmetovanja, je leta 1968., še v cvetu mladosti, umrl. Kmetija je še vedno skupaj v enem kosu, v hiši so obnovljene najnujnejše stvari, predvsem pa je bila posvečena skrb obnovi strehe. Hiša trenutno ni stalno naseljena, topel krov in pozitivno energijo nudi domačim, ki se tja vračamo ob vsaki priložnosti.